je tretji v vrsti frizijskih otokov, dolg le 40 km. Na njem živi dobrih 4000 prebivalcev, ki dva meseca živijo od turizma drugače pa nabirajo brusnice in raztresen tovor, ki ga naplavi na njihovo obalo. Na eni strani blatna obala na drugi ocean. Jug otoka zelen in naseljen, sever prekrit z mivko. Večina kmetij je zgrajena iz lesa, ki so ga našli na plaži. Še vedno se namreč kar pogosto dogaja, da iz ladij odpihne kakšen kontejner, ki ga nato naplavi na obalo. Letošnjo zimo so se domačini dodobra najedli banan, ki so se stresle z ladje, ki jih je vozila iz Kube. To je tudi razlog, da je to edini otok na katerem rastejo brusnice. Leta 1840 so namreč popadale iz ladje, ki jih je vozila iz Amerike in se zasadile na otoku. Na otok prideš brez avtomobila, na njem najameš kolo in kolesariš. Takole otok izgleda iz zraka (fotka je seveda sneta iz neta):
Kako otok izgleda v živo sva raziskovali dve mami s petimi otroki. Na kolesih seveda. Našli smo prekrasne stare jadrnice, lepe školjke, okusne vaflje z brusnično marmelado in še boljši brusnični sladoled, blato po oseki, ovce, konje, lep sončni zahod, sipine po katerih se da dričat in kotalit, gobe, ki rastejo iz mivke, neskončne kolesarske steze, prijazne domačine, simpatične vasice, mir in tišino... Tole je nekaj ujetih trenutkov:
.
