Absint - afrodizijak za dušo

in pijača z visoko vsebnostjo alkohola ( 68 do 80 odstotkov), ki je bila 80 let prepovedana pridobiva na popularnosti. Tudi v Amsterdamu. Občutki po pitju so odvisni glede na stopnjo intoksikacije s tujonom, eteričnim oljem pelina, ki je med drugim tudi aktivna sestavina kanabisa.

Obstoja več načinov za njegovo pripravo. Po enem najprej posebno oblikovano žličko sladkorja namočijo v absint in prižgejo, da se sladkor karamelizira. Žličko zamešajo v kozarec z absintom in dodajo enako količino vode. Ne samo posebej oblikovane žličke tudi kozarci so posebni.

Osnova je pelin, ki je bil že od antike naprej uporabljan kot zdravilo. Moderni absint je izumil francoski zdravnik Pierre Ordinaire, ki je zbežal pred francosko revolucijo v Couvet, majhno vas v zahodni Švici. Našel je divji pelin, in s pomočjo alkohola naredil nekakšen tonik. Postal je popularen kot zdravilo za vse tegobe, bolezni, poimenovan La Fee Verte. Pred smrtjo je svoj skrivni recept dal norima sestrama Henriod iz Couveta, ti sta ga zapustili Francozu Dubieju, ki je bil stric Pernoda, očeta slavnega francoskega absinta.

Za dodatno reklamo so poskrbeli francoski vojaki v kolonialnih vojnah Severne Afrike, ki so ga pili proti malariji, mrzlici in z njim uničevali bakterije v vodi. Po slavni zmagi v vojni je pitje absinta dobilo svoj čar in dostojanstvo. Navada se je kmalu razširila med civilno prebivalstvo in zlata doba se je začela. Po revolucijah leta 1848 je poleg opere in visoko razredne prostitucije pitje absinta zajelo vse meščanstvo. Pili so ga kot aperitiv in v t. i. zeleni uri, od pete do sedme popoldne, se je njegov vonj širil po ulicah Pariza. Kot prijeten obred ob koncu delovnega dne je bilo pitje absinta v tistem obdobju še spoštljivo, po en kozarček na dan. Buržujski ljubitelji, ki so želeli kakšen kozarec več, so ugled obdržali tako, da so se selili iz bara v bar, obenem pa postajali odvisni. Nova stimulativna alkoholna pijača je kmalu pritegnila umetnike in boeme pa tudi ženske. Boemi so bili že od vsega začetka povezani z absintom. Stalno pod stresom, so potrebovali hitro in učinkovito sprostitev. Delo in razvrat ponoči, obdobja revščine in obdobja gostij, sifilis, vzponi in padci, zastavljalnice... vse to je kar klicalo po tolažbi v kozarcu absinta. Prava pijača za intelektualce, umetnike, za vse vrste karier. Med slavnimi pivci absinta so bili tudi Eduard Manet, Pablo Picasso, Oscar Wilde in Ernest Hemingway. Absint je bil zelenooka muza. Iz nje so črpali genialnost tisti, ki je sami niso imeli, tisti pa, ki so bili nadarjeni, so jo s pitjem izgubili. Tudi Van Goghovo rezanje uhlja pripisujejo vplivu absinta. Na drugi strani so se izboljšale delovne razmere proletariata.Višje plače in krajši delovni čas so jim omogočili pogostejše obiskovanje lokalov. Poleg tega je cena absintu, ki je bil v začetku draga elegantna pijača, počasi padla pod ceno vina. V letu 1910 so ga v Franciji spili kar 36 milijonov litrov.

Pitje absinta, ki ponuja poleg veselega in vedrega razpoloženja tudi izostreno zaznavanje, žal pri rednem uživanju povzroči odvisnost. Leta 1850 so jo poimenovali absintizem, čuden sindrom, pri katerem so bili zasvojenci zmedeni, mentalno počasni in nagnjeni k paranoji. Doživljali so tudi grozne halucinacije. Poleg tega da absint vsebuje enkrat več alkohola kot druge alkoholne pijače je bil glavni osumljenec za slabe učinke pelin.

Ob začetku prve svetovne vojne je absint doživel vrsto prepovedi. Predvsem zaradi vsebnosti tujona so ga prvi leta 1906 prepovedali v Belgiji in Braziliji. Takoj zatem so ga prepovedali v Švici, kjer je pijan švicarski kmet ustrelil ženo in otroka. Poleg dveh kozarcev absinta je spil še celo vrsto alkoholnih napitkov, od konjaka in vina do brendija. Vsega pa je bil kriv absint. Nizozemska ga je prepovedala leta 1909. Leta 1915 pa so tudi francoske oblasti prepovedale njegovo prodajo in izdelavo.

Zadeva je bila prehuda tudi za Američane julija 1912, pa je inšpektorat za prehrano sprejel sklep o prepovedi. V vzhodni Evropi je proizvodnjo in prodajo absinta prepovedal šele komunistični režim. Le v Španiji in na Portugalskem ni bil nikoli prepovedan. Po padcu komunizma pa se absint pojavi v Pragi. Oživljena novost se je tako razširila v zahodno Evropo.

Danes je tujon v razredu strupov, ki v večji količini vzburi vegetativni živčni sistem, temu pa sledi nezavest. Novost v proizvodnji je poleg zmanjšane dovoljene količine, miligram tujona na liter alkohola, tudi boljša tehnologija destilacije. Pred prepovedjo je bila pomanjkljivost izdelave, da je tujon oksidiral v tujol in s tem zastrupil pijačo. To po novem ni več tako. V prodaji so španske, češke, francoske in bolgarske različice. Poleg arome in vsebnosti tujona se razlikujejo v količini alkohola. Francoski pernod je 40-odstoten, češki sebor 55-odstoten, španski mary mayans pa ima 70-odstotkov alkohola.

Nizozemska je absint spet legalizirala leta 2004, v Amsterdamu je menda izredno popularen prav poseben absint nočni klub.