ponedeljek, 14. julij 2008

Ameland

je še eden od frizijskih otokov, 60 km2 velik kup mivke, ki gleda iz morja približno 25 km dolg in 3 km širok. Na njem sem preživela nepozaben vikend, ki ga je Suzana opisala takole...

"Nizozemska že z imenom pove, da je ravna. Neskoncne ravnine, z nasipi ob morju, da jo ne zalije in potopi. Njen najvišji vrh meri 327,5 m nadmorske višine, kar je za nas hribovce smešno. Pa vendar... Kljub zaljubljenosti v hribe sem z veseljem sprejela ponudbo, da obiščem otok Ameland. Torej, Nizozemska ima tudi otoke. Hmmm, zanimivo. Se bolj privlačno. Vikend na Nizozemskem otoku. In ko se že vse zmenim, izvem, da s kolesom. Ce clovek 10 let ni sedel na kolesu, je malo v dvomih, vendar zaleže zagotovilo, da bo sedež udoben. Torej ravna dežela, na kolesu z udobnim sedežem, samo dva dni ter dobra vremenska napoved. Zveni že skoraj romantično.

Prezivela sem dva lepa dni, v prijetnem klepetu in potepu. Videla konje, krave, ovce, papige, pse, galebe in kar me je najbolj navdusilo - tjulne. Očarale so me neskončne sipine bele mivke, igra barv s pomežiki sonca izza razgibanih oblakov, romanticni prizori zaljubljencev na klopci, konjev, ki se vzajemno praskljajo in grizljajo, ter belih penečih se valov, ki so s svojim bučanjem opozarjali na bližino morja, četudi se je le-to skrilo za nasip. In menda sem jedla najboljšo pico na Nizozemskem :)))

Pa vendar, sem se po vsem naštetem spraševala, zakaj sem nazaj grede več kot 10 km gonila v klanec, z vetrom v obraz v dežju, ki mi je za konec izmil se zadnje kaplje potu in utrdil frizuro??? In zakaj sem bila najbolj srečno bitje na planetu, ko sem vrnila kolo ter na trajekt odkorakala v širokem kavbojskem slogu??? Joj, kako ljubim Nizozemsko!!! Gotovo se se vrnem, novim izzivom
naproti. Seveda na kolesu... :))"

... jaz pa takole:




















































.

6 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Potem imaš kolesarske treninge za Mt Blanc? :-) Zelo lepe fotke, kar vleče me na te otoke. Greš za vodičko?

:-) pravi ...

Zanimivo! Suzanino pisanje na blogu... ;-) Vidim, da dogaja! :-)

Anonimni pravi ...

Ampak ne računat, da bom zašla v vajine vode :))

Ko je Barbi videla mojo bolečino na obrazu, ko sem po vsem hudem stopila s kolesa, pa se vseeno delala, da sem kul, ji je na obrazu zaigral poreden nasmešek in prosila je, naj to izlijem na papir. :)) Vendar sem se do takrat že umirila in ostali so samo lepi spomini :))) Prelepi!!!

S.

Anonimni pravi ...

Ne morem verjeti, kako si lahko tako slikala tjulne. Prima fotke! Tudi jaz si želim takole v živo videt te živali. Hvala, ker vse te poglede deliš z nami. Uživamo skupaj s tabo!
M

Barbara pravi ...

oooo,

js bi tut. na roke in peš znosim vso svojo kramo, če se lahko preselim sem...

Any advice?

Krasen blog imaš in tole sem res morala pokomentirati, zrajcana do konca. Samo eno malo hiško rabim, nč več...

Uživaj še naprej,
Barbara

Ovca pravi ...

Barbara, tudi midve s Suzano sva modrovali, kako fino bi bilo živeti na tem otoku. V stari ampak obnovljeni hiški. Suzana bo pisala knjige, jaz bom imela konje... prideš še ti?