Po poteh sivke

Samotarja

Sisteron

ali "vrata v Provanso", kjer se zaradi takega pogleda splača splezat na Citadelo

.

Chamonix

ob letu osorej. Lani sama v srebrnih sandalih, letos smo z otroki plezali po ledeniku. Vedno znova očarana. Res bo čas, da pridem sem v gojzarjih z derezami in cepinom.
















Če si kdo želi spati v fantastično prenovljeni staji za živino jo najde tule, če se javi meni pa dobi še internetni naslov.




.

Čebelica

ostaja na severu, jaz pa grem iskat zgodbe, ki se skrivajo v vonju Provanse. Najdemo se v Ljubljani!

-

Domiselna oglaševalska akcija

.

Frizura

.

Haarlem

.

Počesane školjke

.

Ameland

je še eden od frizijskih otokov, 60 km2 velik kup mivke, ki gleda iz morja približno 25 km dolg in 3 km širok. Na njem sem preživela nepozaben vikend, ki ga je Suzana opisala takole...

"Nizozemska že z imenom pove, da je ravna. Neskoncne ravnine, z nasipi ob morju, da jo ne zalije in potopi. Njen najvišji vrh meri 327,5 m nadmorske višine, kar je za nas hribovce smešno. Pa vendar... Kljub zaljubljenosti v hribe sem z veseljem sprejela ponudbo, da obiščem otok Ameland. Torej, Nizozemska ima tudi otoke. Hmmm, zanimivo. Se bolj privlačno. Vikend na Nizozemskem otoku. In ko se že vse zmenim, izvem, da s kolesom. Ce clovek 10 let ni sedel na kolesu, je malo v dvomih, vendar zaleže zagotovilo, da bo sedež udoben. Torej ravna dežela, na kolesu z udobnim sedežem, samo dva dni ter dobra vremenska napoved. Zveni že skoraj romantično.

Prezivela sem dva lepa dni, v prijetnem klepetu in potepu. Videla konje, krave, ovce, papige, pse, galebe in kar me je najbolj navdusilo - tjulne. Očarale so me neskončne sipine bele mivke, igra barv s pomežiki sonca izza razgibanih oblakov, romanticni prizori zaljubljencev na klopci, konjev, ki se vzajemno praskljajo in grizljajo, ter belih penečih se valov, ki so s svojim bučanjem opozarjali na bližino morja, četudi se je le-to skrilo za nasip. In menda sem jedla najboljšo pico na Nizozemskem :)))

Pa vendar, sem se po vsem naštetem spraševala, zakaj sem nazaj grede več kot 10 km gonila v klanec, z vetrom v obraz v dežju, ki mi je za konec izmil se zadnje kaplje potu in utrdil frizuro??? In zakaj sem bila najbolj srečno bitje na planetu, ko sem vrnila kolo ter na trajekt odkorakala v širokem kavbojskem slogu??? Joj, kako ljubim Nizozemsko!!! Gotovo se se vrnem, novim izzivom naproti. Seveda na kolesu... :))"

... jaz pa takole:

.